Dogodki, LJUBLJANA

30.LIFE od 13. – do 24. NOVEMBRA

Trikrat deset let Liffa 

Glede na to, da filmu vsakih nekaj let priredijo sedmino, si ne morem kaj, da se ne bi naslonil na Godardovo elegično vodilo ob stoletnici filma, ko je po naročilu Britanskega filmskega inštituta (in s pomočjo Anne-Marie Miéville) zasnoval Dvakrat petdeset let francoskega filma. Dokumentarec ob jubileju, v katerem je prvo stoletnico v grobem razdelil na dva dela: prvo petdesetletnico, ko je nacionalni film nekaj veljal, ter drugo, ko je podlegel ameriškemu imperializmu in ko mu potrebne pozornosti ne namenjajo niti rojaki.

V filmu z Michelom Piccolijem, predsednikom »Asociacije  ob stoletnici filma«, sedita v hotelski restavraciji, Godard pa v svoji karakteristično zajedljivi tiradi kritizira projekt Piccolija, ki z odprtimi usti lahko samo strmi vanj. »Zakaj sploh slavimo francoski film, kaj ni mrtev? In zakaj obletnico slavimo decembra 1995, a niso filmi obstajali že prej? Po tvojem se z bratoma Lumière torej spominjamo stoletnice prve prodane vstopnice oziroma stoletnice komercialne eksploatacije filma!« Piccoli Godardovo tezo potem preizkusi v praksi, preostanek dneva hotelske goste in tam zaposlene sprašuje o francoskem filmu; izkaže se, da ima Godard prav, saj mu vsi po vrsti kot najljubše naštevajo ameriške filme, za npr. Marcela Dalia in Pravilo igre pa še niso slišali.

Oglas
Če obhajanje okroglih obletnic prevedemo v slovenski kulturni prostor in kontekst Liffa, smo lahko manj melanholični, čeprav seveda ni dvoma, da sta se tudi Godard in Piccoli (vsaj malo) zafrkavala. Če o stanju Liffa vprašate mene, bi zgodovino festivala razdelil na dekade, in če bi v hotelski kavarni ob meni sedela Jelka Stergel, bi pokomentiral takole: da je bila prva desetletka obdobje uveljavljanja ter vzpostavljanja strukture in identitete festivala (od FAF-a do Liffa), druga čas neslutene popularizacije pri občinstvu in programske širitve (z enega tedna na mamutskih petnajst dni trajanja), tretja obdobje umirjanja (krčenje na obvladljivih dvanajst dni in postopno širjenje v druga slovenska mesta), prilagoditve novim tehnološkim standardom (digitalizacija) in načinom sprejemanja medijskih vsebin, od pretakanja prek spleta do vse bolj priljubljenih tv-serij.

Dobri filmi medtem ostajajo in so predvajani. Pred leti smo opravili krajšo anketo med Ljubljančani, kako poznajo »resne« filme in filmski festival; izkazalo se je, da največji problem – poleg nejasnosti, ali Liffe sklanjati ali ne – predstavlja izgovorjava festivalskega akronima: liff, lajf, liffe, liffi so se glasili odgovori. Če je to največji problem, potem smo v sedlu. V resnici nihče ne pozna pravega odgovora, povedano drugače, noben odgovor ni napačen. Na novih trideset!

About the author

Relative Posts